Način dela
Vedenjsko-kognitivna terapija
Vedenjsko-kognitivna terapija (VKT) je ena najbolj učinkovitih in znanstveno potrjenih terapij. Usmerjena je predvsem na trenutni problem in trenutne možne rešitve. Je ciljno usmerjena in časovno omejena, primerna pa tako za odrasle kot tudi za otroke in mladostnike. Klientu pomaga razumeti svoje težave z raziskovanja miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev. S spremembami na področju misli, čustev ali vedenja lahko vplivamo na spremembe v našem življenju. Sama terapija vključuje tudi edukativni del, kar pomeni, da terapevt klienta informira o nastanku, posledicah in poteku težav oz. motnje. Na podlagi tega se načrtuje tudi samo zdravljenje. VKT temelji na predpostavki, da je naše vedenje naučeno, kar pomeni, da se ga lahko odučimo in se naučimo bolj funkcionalnega vedenja.
Posamezen dogodek v nas sproži določeno misel, ki se je velikokrat niti ne zavedamo. Ta misel vpliva na naša občutje in posledično na naše vedenje. V procesu terapije spoznavamo in spreminjamo nefunkcionalna prepričanja, ki nas ovirajo.
Namen terapije je, da posameznik najprej razume svoje odzivanje na dogodke. Nato pa se tekom terapije nauči novih načinov razmišljanja, odzivanja in reševanja težav, ki mu pomagajo pri nadaljnjih življenjskih izzivih.
Potek terapije
Na uvodnem srečanju klient (ali njegov starš) predstavi problem, terapevt pa razloži način dela. Dogovorimo se o terminih srečevanja, poteku terapij in ciljih. Število srečanj je odvisno od samega problema in uspešnosti doseganja zadanih ciljev. V začetni fazi terapije so srečanja praviloma enkrat tedensko, s časoma pa redkejša, saj klient že bolje obvladuje vsakdanje situacije. Pomemben del terapije je izvajanje akcijskega načrta (oz. domačih nalog), ki ga posameznik izvaja doma v dogovoru s terapevtom.
So stvari, ki jih v življenju ne moremo spremeniti. In so stvari, ki jih zmoremo. Modrost pa je ločiti to dvoje.
Relacijska družinska terapija
Relacijska družinska terapija je inovativni psiho-biološki model in predstavlja posameznika kot odnosno bitje, ki ga zaznamujejo izkušnje, še posebej tiste s starši v zgodnjem otroštvu. Posameznik odnose in vzdušje iz prvotne družine vse življenje išče in poustvarja, četudi so nefunkcionalni. Dajejo mu varnost, domačnost in pripadnost. Vzorce, ki jih posameznik prejme v družinskem okolju, nato v odraslosti živi v odnosih do svojih bližnjih (partnerja, otrok, prijateljev, sodelavcev). Klient spremembe doseže tako, da najprej ozavesti vloge in vzorce, ki jih je imel v otroštvu, da je njihov družinski sistem lahko deloval.
Relacijska družinska terapija je globinska terapija in probleme rešuje na več nivojih, ki med seboj prehajajo: sistemski nivo (odnosi v primarni družini), medosebni nivo (odnosi z bližnjimi, v partnerskem odnosu) in intrapsihični nivo (notranje doživljanje in čutenje posameznika).
Potek terapije
Na uvodnem srečanju se pogovorimo o načinu dela in terminih obiskovanja. En cikel terapij obsega 12 srečanj. Po potrebi se cikel ponovi.
Za dodatna vprašanja in pomoč smo vam na voljo po elektronski pošti.